Šentjošt nad Vrhniko

Zakaj so nastale vaške straže

Od 18. aprila do 24. julija 1942. Zgodba je cela, ne po en okvir. Sivi odstavek pove, kaj je zapisano. Pod njim sta pogleda drug ob drugem.

1. 1. 18. april 1942

   Grožnja v šentjoški gostilni

   Ponoči so partizani v Šentjoštu nad Vrhniko sklicali vaščane v gostilno. Prijeli so župnika Jožeta Cvelbarja in Jakoba Žaklja. Po zapisu Nove Slovenske zaveze so povedali, da je OF edini odpor proti okupatorju in da nasprotnik zasluži smrt. Žaklja so obtožili, da zbira orožje. Pozneje so ga izpustili. Od takrat, pišejo preživeli, mnogi niso več spali doma in so orožje skrivali.

   Vaške straže

   Za Žaklja in sovaščane je bil zbor opozorilo, ne pogajanja. Kdor ne pristopi k OF, je označen za izdajalca. Skrivanje po gozdovih so imeli za edini način, da dočakajo dan, ko se bodo lahko pokazali oboroženi.

   OF

   Isti zapis priznava, da so Žaklja obtožili zbiranja orožja in organiziranja bele garde. Za partizane to ni bil napad na naključno vas, ampak poskus ustaviti oboroženo skupino, ki je v kraju nastajala že od zime 1941.

2. Zato. Jakob Žakelj: smrt Lamberta Ehrlicha v Ljubljani je bila daleč. Uboj sosedov na Brezovici je bil blizu.

   2. 13. junij 1942

   Družina Mravlje na Brezovici

   V noči na 14. junij so na Brezovici pri Ljubljani ubili Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franceta. Sina Toneta so odpeljali na Ključ in ga ubili naslednji dan. To ni ista Francka Mravlje iz Podklanca pri Rovtah, ubita 6. maja. Jakob Žakelj je pozneje dejal, da je bila smrt profesorja Ehrlicha 26. maja v Ljubljani za Šentjoščane še daleč, uboj Mravljetovih pa že sosedski.

   Vaške straže

   Novica je v vas prišla kot dokaz, da aprilske grožnje držijo. Ljudje, ki niso bili pri okupatorju, so bili ubiti doma. To je bil razlog, da skrivanje ni bilo več dovolj.

   OF

   V pregledanih partizanskih zapisih ta družina ni posebej pojasnjena. Splošna utemeljitev VOS je bila, da kaznuje ovaduhe in tiste, ki razbijajo fronto. Ali to drži za Mravljetove, iz teh virov ne sledi.

3. Zato. Naslednjo noč ubita horjulski župan in njegova žena. Grožnja iz aprila ni ostala govor.

   3. 14. junij 1942

   Horjulski župan Bastič in žena

   Naslednjo noč so v Ljubgojni odpeljali horjulskega župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano. Do jutra sta bila mrtva. Županu so, po Mačkovem zapisu, razbili glavo, ženo ustrelili. Trupli so vrnili naslednji dan. Za okolico Šentjošta je bil to drugi uboj v dveh nočeh.

   Vaške straže

   Župan in žena nista bila italijanska posadka. Njun uboj so na vaški strani brali kot znak, da partizani ubijajo domačo oblast in družine, ne samo vojake.

   OF

   Tudi za ta uboj v uporabljenih partizanskih virih ni posebne obrazložitve. OF je take smrti takrat uvrščala med kazni sodelavcem okupatorja. To je razlaga gibanja, ne ugotovljeno dejanje žrtve.

4. Zato. Istočasno Italijani požigajo vasi in streljajo ljudi zaradi partizanskih napadov. Odločitev ni izbira med svobodo in okupatorjem.

   4. 1.–10. julij 1942

   Italijani streljajo in grozijo z požigom

   Vas je bila hkrati pod partizanskim in italijanskim pritiskom. 1. julija je skozi Šentjošt šla močna italijanska kolona iz Rovt. Žakelj se spominja, da so vas hoteli zažgati zaradi partizanskih strelov. 10. julija so Italijani blizu doma ustrelili 21-letnega Andreja Tominca, potem ko so partizani napadli posadko v Polhovem Gradcu. Vaške straže takrat še ni bilo. Poznejše pripisovanje tega uboja straži je zato napačno.

   Vaške straže

   Preživeli opisujejo izbiro med dvema nevarnostma. Partizani ubijajo tiste, ki nočejo z njimi. Italijani ubijajo in požigajo, kadar naletijo na partizane. Samo skrivanje ni branilo ne pred enim ne pred drugim.

   Okupatorji

   Italijanska vojska je streljanje in požige štela za odgovor na napade, med drugim na polkovnika Latinija 7. maja in na posadko v Polhovem Gradcu. Vaščani so bili v tem računu talci, ne sogovorniki.

   OF

   OF je italijanske požige razlagala kot fašistični teror nad civilisti, ki je sledil napadom na okupatorja. Odgovornost za represalije je pripisovala okupatorju, ne odločitvi vasi, da se oboroži.

5. Zato. Vodstvo Slovenske legije in SLS v Ljubljani potrdi nastop. Žakelj: z Italijani niso imeli neposrednih zvez, 40 pušk pa so pripeljali iz Logatca.

   5. 17. julij 1942

   Šentjošt se oboroži

   V petek, 17. julija, dan po začetku velike italijanske ofenzive, je v Šentjošt pri belem dnevu prišlo 34 ali 35 oboroženih mož in fantov. Vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani je nastop potrdilo. Za poveljnika so poslali Franca Kompareta – Igorja. Naselili so se v župnišču in šoli. Jakob Žakelj, ki je bil med organizatorji, je pozneje povedal: z Italijani neposredno niso imeli zvez, poročila so šla v Ljubljano. Vseeno so Italijani iz Logatca pripeljali 40 grških pušk in nekaj nabojev. Prevzel jih je nekdanji orožnik Franc Grdadolnik.

   Vaške straže

   Odločitev, kot jo pripovedujejo preživeli: skrivanje je postalo nevzdržno, sosedje so bili mrtvi, Italijani so grozili s požigom. Orožje od okupatorja so imeli za prisilo, ne za cilj. Žakelj sam prizna, da dovoljenja iz Logatca ne more natančno dokazati, puške pa so prišle od tam.

   OF

   OF v tem ni videla obupane vasi, ampak belo gardo: oboroženo skupino, ki jo je odobrila italijanska vojska in ki jo je politično vodila Slovenska legija. Kdor vzame orožje od okupatorja, je zanjo sodelavec, ne samoobramba.

   Okupatorji

   Italijani so stražo dopustili in oborožili kot pomožno milico proti partizanom, pozneje imenovano MVAC. Poveljstvo, dobava in pravica do ukinitve so ostali njihovi. Lokalni strah so uporabili za svoj nadzor.

6. Zato. Teden dni pozneje Dolomitski odred napade postojanko. Hribernik: ker bi sicer ogrozila narodnoosvobodilno gibanje.

   6. 24. julij 1942

   Napad na šentjoško postojanko

   Rudolf Hribernik piše, da se je napad začel 24. julija ob 23. uri. Poveljstvo Dolomitskega odreda je hotelo postojanko uničiti takoj, ker bi sicer ogrozila narodnoosvobodilno gibanje. Sodelovala sta oba bataljona, po Hriberniku okoli 200 partizanov, po Karlu Leskovcu več kot 150. Poznejši spomin govori o 400, a tega števila sodobnejša poročila ne potrdijo. Žakelj: od 35 stražarjev ni bil nihče ubit. Hribernik: partizani so imeli enega mrtvega in tri ranjene. Kaplan Cvelbar je pozneje trdil, da je padlo več kot štirideset napadalcev. Napad se je do jutra iztekel. Italijanske pomoči, pišejo branilci, ni bilo.

   OF

   Leskovec, ki je bil v odredu, pravi, da bi z uničenjem postojanke omajali njen ugled in gotovost ljudi. Napad je bil torej tudi sporočilo vasem naokoli: kdo se oboroži proti OF, bo napaden.

   Vaške straže

   Branilci so napad brali kot potrditev aprilske grožnje. Noben Italijan ni bil v vasi in nobena italijanska enota ni prišla. Zase so rekli, da so branili domove, ne okupatorja. Požgane so bile hiše, orožja pa niso izgubili.